Novice

kritike in recenzije

Propad velikanov (trilogija Stoletje): izjemno pripovedovanje velike zgodbe

Propad velikanov (trilogija Stoletje): izjemno pripovedovanje velike zgodbe

Konteksti (Tomaž Bešter), 19. februar 2014 ― Follett me je v tej knjigi spomnil na palimpseste. Pisna dela, praviloma zelo stara dela, recimo na kakem pergamentu, ki so doživela slabo kombinacijo časa in prostora, v katerem so se znašla. Predvsem v času, ko ni bilo dovolj materiala, na katerega bi lahko pisali. Zato so jih vzeli v roke, postrgali, spraskali, zradirali ali kako drugače odstranili prvotno besedilo, da so naredili prostor za novega, ki so ga nanesli nanj. S sodobnimi tehnologijami je dandanašnji mogoče reševati in prebirati tudi takšna besedila, nekoč že zapisana in nato zbrisana. Palimpsesti so fascinantna odkritja. (vir slike: emka.si) A Propad velikanov me na palimpseste ni spomnil zaradi same, dasiravno čudovite, zgodovine knjige. Pač pa predvsem zato, ker vsaj prvi del knjige trilogije Stoletje od bralca terja – v prenesenem smislu seveda - palimpsestiranje. Naj mi z očmi zavijajoči slovničarji ne zamerijo, v resnici ne vem, ali je to sploh beseda. Branje Propada velikanov je delo večplastnega zbira tega, kar lahko zgodba prinese. In na katera vprašanja lahko odgovori. In od bralca terja, da vzame napisano in počasi strga plast za plastjo tega, kar se odvija. Zato, da si lahko odgovori na tista bistvena vprašanja, ki se v neki povprečno reflektirajoči glavi pojavijo že mnogo pred branjem tega dela. In v resnici sploh ne terja. To se zdi predvsem skoraj naraven proces branja te izvrstne knjige. In pomislite, to je šele prvi del. Z navdušenostjo se bom lotil še dveh, ki mi ostajata.Sprva nekaj o plasteh in predzgodbah ter kontekstih, ki so tu na delu. Propad velikanov je, kot pravi zadnja stran knjige, ''najbolj ambiciozno delo Kena Folletta doslej''. V tej trditvi vidim sicer nekaj varnega kritičnega zavetja, ker se mi zdi, da naravno vključuje nekaj skepticizma. Zato naj takoj povem: tole je strastno čtivo, pisarija epskih razsežnosti, neprekosljivo v marsičem. Skoraj sem pomislil, da bi takšno knjigo zlahka napisal Tolkien, če se ne bi podal v svet fantastičnih bitij in vsakodnevne

Justice for all: Metallica od Torbena Ulricha do Death Magnetic

Konteksti (Tomaž Bešter), 25. januar 2014 ― V resnici nisem verjel, da se bo še kdaj, a pripetilo se je, da sem se ponovno polotil branja glasbene biografije. A to pot je vseeno drugače. Ta knjiga mi je bila baje namenjena že pred tisto prej. Tako mi je bilo rečeno. A ne glede na vse, če bi se trenutki poravnali vsaj približno na enak način, kot so se sicer, bi to knjigo vsekakor kupil in jo prebral. Poravnali pišem zato, ker sem do nakupa prišel po naključju, med nepričakovanim nekajminutnim čakanjem na neke mimobežne nakupe lepše polovice, ko z otrokom pač zatočišča poiščeš v najbližji knjigarni. Tam sem brskal in odkril biografsko knjigo o Metallici. Navzlic slabim izkušnjam, ki jih v spominu še vedno tenstam tisto skrpucalo, ki naj bi zajelo življenjsko zgodbo Leonarda Cohena (mimogrede, letos v slovenskem jeziku pride, vsaj po kritikih sodeč, precej boljša), sem plačal enajst evrov in se je lotil. vir slike: musicroom.com Avtor relativno debelušne pripovedi je Joel McIver in gre za posodobljeno različico knjige z istim naslovom, ki jo je izdal že pred leti: Justice for all: the truth about Metallica. Ta naslov sicer razkriva eno osnovnih pomanjkljivosti dela, a o tem nekaj kasneje. Najprej, gre za popis dosedanjega življenja in dela Metallice. Malo manj življenja, veliko več dela. Čeprav je jasno, da je pri bendu, ki je, seveda s kadrovskimi in mentalnimi menjavami, na odru že več kot trideset let, življenje in delo ločevati. In gre za odličen popis, knjiga ima 400 strani, natisnjena pa je v majhnem tisku in podatkov je, lahko mi verjamete, ogromno. Meni, kot navdušenemu ljubitelju dobre glasbe, ki je ves svoj prihranjeni osnovnošolski in srednješolski denar zapravljal v prodajalnah s kasetami in cdji, so se v resnici marsikatere podobe izpred skoraj dvajsetih let, bliskale pred očmi s takšnim življenjem, da sem moral priznati, da je avtorju zares uspelo na strani priklicati veselje, žalosti in pričakovanja ob vsem, kar se je odvijalo okoli tega velikega benda.Gre za neavtorizirano biografijo in čep
Samogovori: misli, ki jih ne more nihče opraviti namesto tebe

Samogovori: misli, ki jih ne more nihče opraviti namesto tebe

Konteksti (Tomaž Bešter), 16. januar 2014 ― Branje Samogovorov je kot prisluškovanje intimnemu pogovoru, ki ga imata vernica in duhovnik v spovednici. Oziroma vernik in duhovnik v spovednici. V tem konkretnem primeru oba. Hkrati. In to potegne za sabo nekaj tudi neprimernih pritiklin. Na čase se zazdi, da vdiraš v prostor, ki ti ni namenjen. Da ne bi smel prisluškovati tega, kaj imata oba povedati. Da to, kar govorita, ni namenjeno tebi. A vendarle mora biti. Samogovori so zapisani in pred nami so, da jih beremo, o njih premišljujemo in jih priporočam v branje tudi drugim. Poleg tega imajo ti Samogovori vsaj eno pomembno anomalijo, ki jih iz zgornjega opisa neusmiljeno izrašča. Otroka. Ta, se zdi, da je povsem iz drugega filma. Da strukturno ne sodi zraven. Da bi roman vsekakor bolje funkcioniral brez otroka. Pa ne, v resnici to sploh ne drži. (vir slike: emka.si) Samogovori imajo, kot je verjetno že jasno, predvsem nekoliko neobičajno zgradbo. A najprej o zgodbi. Ta se suka okoli zadnjih dni življenja avtoprevoznika Maria, ki je bolan. Zelo. In to je jasno, praktično od prvih listov. In zato, ker je situacija takšna, se je Mario odločil, da bo svojo zadnjo avtoprevozniško potovanje opravil s svojim sinom Litom, ki je na pragu pubertete in katerega življenje se suka bolj ali manj okoli običajnih in mimobežnih nepomembnosti, ki ga v resnici popolnoma ločujejo od realnega sveta, v katerem prebivajo vsi ostali. Torej gre za popolnoma običajnega desetletnika. Oče ga je popeljal na pot, ker mu želi podariti spomin nanj in na njiju, na njuno potovanje s Petrom, kot je poimenoval svojega tovornjaka. Doma za to pot, ki jo morata seveda opraviti sama in ki zaradi Mariove bolezni ni ravno mačji kašelj, pustita ženo in mater, Eleno, ki se ob tem bojuje s svojimi strahovi, zavedajoča se situacije, v kateri se je znašla in pred očitno izjemno, kdo bi ji vendarle zameril, težko preizkušnjo, ki jo bo morala na nek način ponotranjiti ali kanalizirati drugam. Mario in Lito uspešno potujeta, doživita to in ono, ustvarjata s

Sveta knjiga volkodlaka: reposkrumba in ostalo

Konteksti (Tomaž Bešter), 9. januar 2014 ― Sveta knjiga volkodlaka je na vso moč intrigantna knjiga. Delo, ki prav gotovo ni za vsake oči in glavo. Napisana je zelo neposredno in ukvarja se z resnimi temami, a bralcu ob branju izzove tudi mnogo zabave. Napisan za publiko, ki ima seveda odprto glavo za izven serijske načine pripovedi, hkrati pa mora ostati ekstremno resen v refleksiji tega, kar zgodba poklanja. Če ste kdaj želeli imeti pripravljen odgovor na vprašanje, kaj priporočiti nekomu, ki je navdušen nad Bulgakovom, bi Pelevin ne bil napačen odgovor. (vir: emka.si) Sveta knjiga volkodlaka je pripoved o tem, kako lisica po imenu A Huli, doma iz Azije, precejšnje starosti (merjene v tisoč letih), živi v postsovjetski Moskvi in išče svojo ataraksijo. Svoj notranji mir. Nirvano, tudi lahko rečete. Sicer pa živi zanimivo življenje med ljudmi, kolesari in kar nekaj časa nameni temu, čemur sama pravi ''nravno izpopolnjevanje''. To izpopolnjevanje pa poteka tako, da je A Huli v resnici dekle na poziv. V svetu ljudi si nadane podobo sedemnajstletnice in služi denar, in seveda se pri tem nravno izpopolnjuje. Kot lisica ne more spolno občevati s svojimi strankami, zato je bistveni del njene vloge skrit v njenem repu. Ta deluje kot oddajnik, s katerim uroči stranke in jim podari njihove fantazije. Tako je na koncu, lahko bi rekli lisica sita in človek cel. Zgodba se zaplete, ko se ob naključnem službenem potovanju lisica sreča z ljudmi, ki pa žal niso le ljudje, temveč gre za volkodlake, ki se spreminjajo v volke (tudi pse) in so zelo vestni v službi naslednice KGB. Tu se prava zgodba šele prične in hkrati tudi neha. Večina nadaljnjega dogajanja v knjigi je tako zamejena v pogovore in ostalo, kar se dogaja A Huli in Aleksandru. Oba se spreminjata, oba imata nadnaravne moči. In oba se precej ukvarjata sama s sabo. S pogovorom o tem, kar je in kar naj bi bilo cilj vsega, kar je. Vmes v dogajanje epizodno posežeta tudi obe A Hulini sestri, E Huli in I Huli, ena zgolj prek elektronske pošte, druga se s svojim možem
Izginotje: geneza zla po Adler-Olsnovo

Izginotje: geneza zla po Adler-Olsnovo

Konteksti (Tomaž Bešter), 2. januar 2014 ― Prvo januarsko pisanje je lahko pričeti z žanrskim čtivom, ki skoraj že preverjeno pomeni zadovoljstvo. V roke sem vzel zadnji prevod Adler-Olsna, Danca, ki slovi po franšizi peripatij, ki se dogodijo Oddelku Q v Københavnu. Jussi Adler-Olsen pripada sodobni struji najboljših skandinavskih pisateljev kriminalk, ki zna postreči z neverjetnimi zapleti, dobrim pripovedovanjem, vzdrževanjem suspenza in opremljanjem svojih zgoodb z inteligentnim okostjem, kar nato uspešno in večkrat bralca potegne v grizenje nohtov do zadnjega. Še posebno, ker se s svojimi idejami, kako povedati zgodbo in s črnino, ki zarašča njegove antagoniste, pelje na vlaku v prepadnost najbolj zlobnih kotičkov človekove duše. Tako seveda mimogrede navrže še to ali ono spoznanje, kako bolna je lahko duša pokvarjenega človeka in kako subtilna je lahko pamet istega, da to prikrije, hkrati pa lahko počne natanko to, zaradi česar se je znašel v krimiču Adler-Olsna. Zlo. (vir slike: emka.si) Slika, ki jo Izginotje naslika, ima sila preproste poteze. Vzporedno potekajo zgodbe, ki se dotikajo dobrega polja, torej polja glavnega kriminalista, Carla, ki vodi Oddelek Q. Ta oddelek ima še vedno svoje probleme, še vedno ga sestavlja ista ekipa, a z nekaterimi dodatnimi priboljški, ki se jih je tudi Adler-Olsen očitno odločil servirati v vsakem delu nekaj več. Kar je dobro, ker s tem razvija tudi osebnosti na nekoliko višjem nivoju, kot je to v navadi za ta žanr. Ker, roko na srce, to večkrat niti ni potrebno. A na koncu verjetno največ šteje le bitka med dobrim in zlim. In če je dobro razvit karakter glavnega good guya, se bo bralec toliko lažje z njim poistovetil in opravil z željo po tem, da se na koncu lov obrne v tisto smer, ki si jo je zastavil pisatelj. In to Adler-Olsnu uspeva zelo dobro. Druga zgodba je seveda zgodba groznega iztirjenca, ki že leta seje umore, izterjevanja, nasilje in druge nesmisle. Njegova zgodba je prav zgodba zla, ki si v svoji potrebi po izvajanju nerazumnih dejanj prilašča zelo

V tvoji puščavi: njuno

Konteksti (Tomaž Bešter), 16. december 2013 ― Obstajajo tudi branja, ki so mirna. Imajo neke vrste spokojnost. Pa niti ni nujno, da popeljejo obraz h kakemu pretiranemu nasmešku, kakor tudi ni nujno, da se človek po končanem branju počuti zelo zadovoljnega. Le neke vrste spokojnost je tu zraven. Predstavljaj si branje kot plovbo z majhno jadrnico, odvisno zgolj od Aeolove dobre volje, ki pelje in se ziblje po morju. Na takšni plovbi občutiš vsak tresljaj, zib in vetrič. Včasih je plovba s tako majhno zadevo lahko zelo nemirna in tudi padeš v vodo. Kot tudi branje, ki te občasno lahko konkretno vrže iz tira. Spet druga branja so mirna. In zdi se mi, da je bilo takšno branje tudi branje V tvoji puščavi. (vir slike: emka.si) Skoraj roman, kot ga je podnaslovil Miguel Sousa Tavares, pa vendarle ni povsem miren. Občutje mirnosti je tu mogoče le osebni izkupiček od posla, ki ga je pisatelj v tej knjigi vendarle zastavil malo drugače. Sam sem ta tekst doživljal sprva kot pisanje spominov, nato kot vračanje dolga neki stari osebni obljubi, sublimaciji čustev skozi tekst tudi kot slikanje nečesa po spominu; po drugi strani pa gre tudi za čisto običajen road trip, potopisni roman in, v nekem še bolj ekstremnem dojemu, pravzaprav prozno pisanje, ki bi sodilo v pesem.Osnovna zgodba je sicer karseda preprosta. Gre za moškega in žensko, ki si delita potovanje z avtom, na trajektu, nato zopet z avtom in seveda vmes tudi v hotelu in šotoru. Zgodba je podana kot spomin moškega, kjer v prvem planu ni to potovanje, ampak predvsem ona. In je podana kot spomin ženske, kjer v prvem planu ni potovanje, ampak predvsem on.Ta knjiga bralcu ponuja prvovrsten pogled v dvojino. V izrekanje v dvoje. To pomeni vsega, kar je njuno. Izrekanje njunega, ki mora to še postati. Oziroma njunega, ki med tem je nastalo, pa ni bilo najdeno in je postalo izgubljeno. Sedaj se obžaluje za tem izgubljenim in zato sedaj nastaja. Njuno. In kaj je bilo njuno? Njuno je bilo potovanje, njuno je bilo zamujanje na trajekt, njuno je bilo divjanje po cesti, n

Umetne muhe in druge laži: lahko gre tudi le za muharjenje

Konteksti (Tomaž Bešter), 7. december 2013 ― Andrej Lupinc je nedvomno izjemno zanimiva oseba. Predstavljam si ga, kako sedi z nekom na kavi in ima toliko za povedati, da oni drugi sploh ne pride do besede. Predstavljam si , da bi tudi sam zlahka šel z njim na kavo. Predstavljam si ga tudi, kako je kot otrok v šoli bil trn v peti tovarišicam, ker je venomer držal vzdignjeno roko. Ker ga je kaj zanimalo ali ker je vedel odgovor. Ali pa ker je mislil, da ve odgovor. Niti ni pomembno. Če boste poguglali Andreja Lupinca, boste vedeli, zakaj je nedvomno izjemno zanimiva oseba. Jasno je, da v trenutku, ko človek prebere polovico zgodb, ki jih je izdal v svoji Umetne muhe in druge laži, nekako ve, da ne bere neumnega čtiva. Gre za izjemno dodelano zgradbo iz zgodb, ki povečini nimajo kaj prida skupnega, a jo vendarle skupaj drži nekaj neverjetnih gradnikov. Skoraj zagotovo je tole branje najboljše letošnje branje slovenskega avtorja. Inteligentno, kot bi brali Eca; na čase napeto, kot bi brali kakega mojstra srhljivk; vmes se ti zazdi tudi, da si se znašel sredi filma Deliverance; pa nekajkrat kar čakaš, od kje bo navihano glavo pomolila Pika Nogavička, v družbi Alice, ki bi se v njegovih zgodbah zlahka preselila v kak Tržič. Le da bi znala muharit. (vir slike: emka.si) Umetne muhe in druge laži so zbirka kratke proze. Bralec, ki se boš lotil tega branja, ne pozabi na to, da bereš za zabavo. Te zgodbe te namreč popeljejo zelo daleč in zelo globoko. Pa ne toliko v geografskem smislu, bolj gre za to, da je doseg tega, kar zmore v svoji zabavljaški vlogi k tebi pripeljati Lupinc, nekaj čisto posebnega. Iz več razlogov. Tukaj navajam nekatere. Po spominu. In naj mi bo oproščeno, če se od časa do časa navzamem ribiškega načina.Najprej moram ponovno omeniti, da me je branje teh kratkih, sicer samostoječih zgodb v resnici zares močno spominjalo na branje Alice v čudežni deželi. Alica je tam doli v zajčji luknji doživela vse tisto, kar se doživeti da. In če jo lahko beremo kot želo sanjskega in neskončne moči, ki jo ima
Pod srečno zvezdo ali kako gre ljudem v obljubljeni deželi

Pod srečno zvezdo ali kako gre ljudem v obljubljeni deželi

Konteksti (Tomaž Bešter), 30. november 2013 ― Pota knjig so različna. Od trenutka, ko zametki zgodbe nastanejo v pisateljevi glavi, prek počasnega kobacanja idej v prvih različicah, drugih, tretjih, vse tja do končnih verzij. Po nekaj pregledih in dodatnih popravkih gre vse skupaj še velikokrat nazaj v glavo in spet ven. A, ko je delo končno izdano, se prava pot literature šele prične. Tam začne dihati in vzgajati svet okoli sebe. Pričenja s pogovori in ustvarja praznino, kamor se bodo naselila vprašanja z odgovori, ki bodo – če je zgodba dobra – naredila dodatne prostore za nova vprašanja. In knjige svoja življenja lahko živijo na mnogo različnih načinov. Posebno dobro se verjetno počutijo v knjižnicah, tudi v knjigarnah. Tam ljudje s knjigami govorijo na pravi način. Pa tudi marsikje drugje je tako. A nekako prav posebno življenje knjige dihajo na knjižnih sejmih. Tam je vedno mnogo bralcev in vse skupaj buči po želji črkosledov, da najdejo pravo branje. In prav na takšnem knjižnem sejmu, ki se pri nas vsako leto dogodi v Cankar
še novic